Sensei Takashi Tokuhisa se je rodil leta 1947 v mestu Jahata na otoku Kyushu. Njegova otroška želja je bila postati »samuraj«, zato je hitro stopil na budo pot. Aktivno je treniral aikido in judo, leta 1962 je pričel vaditi tudi karate. Že po letu dni vadbe je dosegel črn pas. Kot pravi sam, je karate postal njegova ljubezen; treniral ga je ves čas: doma, med odmori v šoli, med hojo po cesti… Vztrajnost in trdo delo sta bila in še vedno ostajata njegov način učenja karateja.

Sensei Takashi se je izkazal tudi kot izreden karate tekmovalec. Leta 1969 se je udeležil japonskega državnega prvenstva, na katerem je v finalni borbi, navkljub poškodbi, premagal absolutnega favorita, mojstra Ida. Boril se je v svojem slogu – neustrašno, zelo mirno, a z odločnimi napadi, in na koncu zmagal.

Kot študent je v Tokiu treniral v Karate shotokan JKA centru, ki ga je vodil legendarni mojster Nakayama. V tem obdobju je imel dve veliki želji – postati profesionalni učitelj karateja in videti Evropo, še posebej mesto Pariz. Želji sta se mu uresničili, ko ga je njegov učitelj, sensei Taiji Kase, kot asistenta – inštruktorja povabil v svoj dojo. V tistem času je v krogu poznavalcev karateja veljal sensei Takashi Tokuhisa za enega tehnično najbolj dovršenih mladih JKA inštruktorjev v Evropi.

Pri 22-tih ga je pot vodila v Slovenijo. Tja ga je napotil učitelj z nalogo, da bi na območju nekdanje Jugoslavije poučeval tradicionalno obliko Shotokan karateja. Četudi nič kaj navdušen nad težkim izzivom, je iz spoštovanja do svojega senseija nalogo sprejel in se podal  na pot. Ko je letalo pristalo na letališču Brnik in je prvič v življenju videl tako gosto meglo, so ga prevzeli neprijetni občutki. V najinem pogovoru, mi je nekoč dejal naslednje besede: »… zdelo se mi je, da sem prišel na konec sveta!«

Kulturni šok in nepoznavanje krajev so spočetka v njem povzročali nelagodje, vendar ne za dolgo. »Takšen je bil moj začetek življenja v Sloveniji, v Ljubljani. Ko pa sem se srečal s svojimi bodočimi učenci, so me presenetili in razveselili njihova preprostost, prijaznost in spoštovanje, s katerim so me sprejeli. Čutil sem, da ni razlike med Japonci in njimi, in prav oni so mi pomagali, da sem veliko lažje prestal kulturni šok.«

Od takrat je sensei Takashi v številnih šolah in klubih po vsej Sloveniji izuril veliko karateistov. Med njimi so nekateri danes priznani mojstri ali učitelji karateja. V Ljubljani je ustanovil Karate klub Emona, s katerim je kot trener požel veliko dobrih tekmovalnih rezultatov. Danes vodi šolo tradicionalnega karateja »Tokuhisa Takashi karate dojo«.

In kot pravi sam, je po vseh teh letih Slovenijo vzljubil. Še več, zanj ni lepše dežele. In kar je najpomembnejše, tukaj je našel svoj mir in svojo srečo. »Kot učitelj karateja sem spoznal zelo veliko ljudi. Če jih primerjam z ostalimi jugoslovanskimi narodi, so Slovenci zelo miroljuben narod. Mislim, da je to pogojeno z zgodovino države. Na Japonskem začetniki, ki trenirajo zelo resno, potrebujejo tri do pet let, da osvojijo črni pas. V Sloveniji sem imel veliko učencev, ki so potrebovali tudi do deset let za črni pas, saj jim primanjkuje borbenosti, ki je bolj izražena pri naših sosednjih narodih, ki so se skozi zgodovino morali velikokrat bojevati. To potrjuje, da so Slovenci res potrpežljivi in vztrajni, kakor jih je opisal moj učitelj. To pa so tudi vrline, ki se jih trudimo razviti s treningom karateja. To sta lastnosti, ki ju zelo spoštujem in cenim. Všeč mi je tudi, ker so Slovenci individualisti. Nikoli nisem pri njih opazil, da bi slepo sledili trendom, kar je značilno za nekatere druge narode.
Do leta 1991, ko se je v Sloveniji začela osamosvojitvena vojna, nisem pričakoval, da se bo to zgodilo, zaradi težkih mednarodnih in jugoslovanskih razmer in ker sem poznal miroljubni karakter njenih prebivalcev. Ko pa sem izvedel da se je začela vojna, sem bil zelo presenečen in srečen, ker nisem imel prav. Občudoval sem njihov pogum in pripravljenost delovati kot eden. Bil sem zelo srečen, ponosen in čutil sem, da je to tudi moja vojna in moja zmaga.
Še vedno sem Japonec, imam japonski potni list, toda ljubim to državo, to je moj dom in upam da bo ostal za vedno.«

Tehnična dovršenost v karateju, ki jo demonstrira sensei Tokuhisa, jemlje dih slehernemu objektivnemu karateistu. Njegova predanost in skromnost pa ga naredita pravega življenskega učitelja. Sensei Tokuhisa Takashi je človek, ki se ukvarja z modrino neba.