SHU: zaščititi, braniti, slediti – naučiti se natančno obliko/formo;

HA: razbiti, lomiti – presegati obliko/formo, odmikati se od oblike/forme;

RI: oddaljiti se, ločiti, razdeliti – najti svojo lastno pot;

Strukturo oziroma koncept teh treh faz učenja v borilnih veščinah je prvič sistematično zapisal Kawakami Fuhaku (1719 – 1807) in ga lahko primerjamo z naravnim ciklom življenja: otroštvo in mladost, srednja leta in zrelost ter starost in modrost.

Človek se v življenju vedno nauči kaj novega. Če delamo na sebi, se proces učenja in izkušenosti nikoli ne zaključi. Samo tako lahko učenec preseže učitelja v spretnosti in modrosti, samo tako lahko borilna veščina raste in se razvija. SHU-HA-RI deluje kot sistem obročev. Brez osnove, torej začetnega obroča, SHU ne more doseči HA in samo preko HA lahko pridemo do RI.

Stopnja SHU
SHU je stopnja začetnika, v kateri je potrebno razviti zanesljivost in odločnost kretenj. Je stopnja kjer smo se nekaj naučili z opisi, posnemanjem in kopiranjem. Cilj stopnje SHU je naučiti se oblike/forme in tehnike, ki mora biti enaka za vse učence, neglede na njihov značaj, telesne značilnosti, tehnično kompetenco ali ostale individualne razlike. Te oblike in tehnike so osnova za usposabljanje in tvorijo podlago za napredovanje, pa četudi učenec njihovega bistva in pomena še ne razume.

Stopnja HA
HA pomeni, da učenec tehnike že obvladuje in jih začenja razumevati, se spraševati o njihovem pomenu in obliki. Učenec začenja razvijati svoj individualen pristop, identiteto v borilni veščini, začenja prepoznavati sistematične principe in načela tehnik, poslužuje se uporabe različnih interpretacij ali variacij neke tehnike. Čeprav bistvo ostaja še vedno neodkrito, učenec v tej fazi išče svojo pot.
Na žalost se mnogi učenci v tem precenijo in prezgodaj menijo da tehnike obvladujejo. V tej fazi je odnos med učencem in učiteljem podoben odnosu med otrokom in starši, učenec je v nekem trenutku sicer učitelj, vendar ne preneha biti učenec. V karateju se pogosto omenjata dve ravni prenosa znanja od učitelja na učenca. Glede na njihovo celostno sposobnost razvoja, se učenci delijo na zunanje (soto-deshi), na katere učitelji prenašajo zgolj tehniko, in notranje (uchi-deshi), katere učitelji pripravljajo za celostno budo Pot.

Stopnja RI
Na tej stopnji učenec zares dojame učiteljeve lekcije in šele na tej stopnji postane pravi mojster. Zaradi izkušenj in znanja, ki ga je pridobil skozi dolg in naporen režim vadbe, lahko začrta svojo Pot in naučenim tehnikam doda lasten, ustvarjalen impulz.  Tako razvija intuitiven način mišljenja, njegov duh pa je brez predsodkov in želja. Ponovo je sposoben spontane in racionalne misli, načina “mushin”. Tako stanje imenujemo “satori”, prebujenje.

Razvoj posameznika v borilni veščini je povezan z razvojem fizičnih in duhovnih elementov. Prav zaradi tega razloga je bistvenega pomena imeti učitelja, ki je sposoben voditi, dajati lekcije ob pravem času in pravilno usmerjati napredek učenca. Dober odnos in vzajemno spoštovanje med učiteljem in učencem sta osnova, da koncept učenja SHU-HA-RI deluje. Ta medsebojen odnos se imenuje ”shitai” (shi – učitelj, tai – učenec) in označuje enost obeh.